HARMONIJA MUNDI
Brez dvoma predstavlja Cvetka Hojnik na sicer izjemno raznoliki slovenski umetniški sceni svojevrstno zanimivost, saj na specifičen način združuje izkušnje iz področja tekstilnega oblikovanja s klasičnim likovnim ustvarjanjem, pri čemer raziskuje zmeraj drugačne tehnike in materiale, s katerimi dosega samosvoje, asociativno abstraktno in koloristično ekspresivno, četudi po večini nekromatično učinkovanje likovne celote z bogato simbolično pripovednostjo v prevladujoče geometrijsko stiliziranem oblikotvorju na pragu minimalizma.
V zgodnjem obdobju ustvarja likovna dela izključno z najrazličnejšimi tkaninami, zunaj okvirov klasičnih tabelnih formatov, kot neke vrste koloristično izjemno pestrega patchworka, neredko v obliki draperij, pogosto zavzemajoč velike stenske površine in marsikdaj tudi talne, kasneje pa odkriva različne možnosti kombiniranja tabelnega slikarstva v tehnikah akrila ali olja z uporabo tekstilnih aplikacij različnih tekstur in debelin, neredko posredujoč informelski vtis, pri čemer v najnovejšem obdobju pritrja na slikovno površino tudi posamezne sfere (npr. kroglasto prepletene žice), v smislu asemblaža.
Če je minulo obdobje temeljilo na preigravanju organsko in geometrijsko abstraktnega oblikotvorja z občasno prisotnostjo stilizirane človeške figure, poudarjajoč kontrastnost med linijami oziroma šivi poljubnih oblik z različno napetimi barvnimi ploskvami ob značilnem, zvočno fluidnem učinkovanju valovanja in prelivanja bogato kromatičnih odtenkov, pa umetnica v novejši, simbolistični fazi, z ločnico nekje sredi prejšnjega desetletja, radikalno poseže v dotedanje oblikotvorje in kromatičnost ter se usmeri v izrazitejšo geometrijsko, pravolinijsko in krožno stilizacijo v obliki evklidskih likov (kvadrat, krog, redkeje trikotnik) v izključno nepestrem koloritu (črna, siva, bela).
Sicer pa lahko pri slikovnih površinah Cvetke Hojnik naletimo tudi na izrazite kontraste v obliki osamljenih in toliko bolj kričečih, žareče rdečih, v redkih primerih tudi rumenih in oranžnih poudarkov ženskega principa. Rdeča kot ogenj, kri, strast in hrepenenje, ki vnaša prisotnost podzavesti in nereda, a hkrati pomeni neprestano obnavljajoče se življenje, se pri umetnici pojavlja že v minulih fazah.
Psihološko napetost stopnjuje črno-bela modulacija, ki ima poleg posredovanja izrazite globinsko prostorske iluzije tudi večpomensko simbolno vlogo. Hladno nekromatsko črnino včasih dopolnjuje bogata paleta sivih odtenkov z učinkom grisailla, simbolizirajoč moški princip, racionalnost in ne nazadnje umrljivost. Najnovejši ciklus (2012/13) sicer označuje popolna črnina, ki pa jo umetnica doživlja kot duhovno, transcendentno dimenzijo, a hkrati pomeni tudi avtoportretno značilnost, saj se sama rada odeva v osebno kreirana črna oblačila, v smislu živega Gesamtkunstwerka.
Prostorske orientacije spredaj/zadaj, spodaj/zgoraj, levo/desno postanejo nepomembne, saj lahko kompozicije opazujemo iz različnih perspektiv in razdalje, hkrati pa je dogajanje obogateno še z nenehnimi kontrastiranji med ploskovitostjo in reliefnostjo oziroma gladkimi in strukturiranimi površinami, z možnostjo hkratnega optičnega in taktilnega zaznavanja, nadalje pa so prisotna še simbolična preigravanja med svetlobo in temo, žensko mehkobo in moško grobostjo, materialnostjo in duhovnostjo, minljivostjo in večnostjo idr.
Na slikovnih površinah se hkrati pojavljajo drobni grafizmi v obliki kvadratkov, vzporednih linijskih nizov ali komaj vidnih spiralic, s katerimi dopolnjuje mrežasto ali adicijsko nanizane večje kvadratne in zmeraj pogostejše krožne like, ustvarjajoč ritmizirano kompozicijo, ki se širi tudi izven formata kvadratnih nosilcev.
Tukaj pride do izraza umetničino poigravanje s temeljniki, saj se po stenah razstavišč lahko razvije celo prava preproga, na katero so šele pritrjene tabelne slike, v tonskem razponu od žareče beline preko zmeraj gostejših sivin do “predbigbangovske” črne. Likovno dogajanje se tako ritmično širi od najmanjšega grafitnega zapisa na kvadratke, od tam na okvir slike, nato na “preprogo” in slednjič na belo steno, kot zadnjo temeljnico v nizu. Likovnina se tako z razstavnim prostorom zlije v enovit pojav, kot na primer na samostojni razstavi v galeriji DLUM, kjer je Cvetka Hojnik spremenila tri stene spodnje etaže v neke vrste neskončnega iluminiranega rokopisa kot odvitega rotulusa.
Izhodiščna likovna objekta Cvetke Hojnik sta torej kvadrat in krog, predstavljajoč sintaktično osnovo likovne pripovedi v obliki razsrediščenega kompozicijskega omrežja s pričetkom in koncem nekje v neskončnosti, prehajajoč iz enega platnenega nosilca na drugi. Kvadrat s pravokotniško izpeljavo, pogosto na podlagi zlatega reza, predstavlja v pitagorejskem nauku, izhajajočem še iz predhelenističnih izročil, simbol tetrade, torej štirih filozofskih elementov, ki imajo vsak svoje število s skupnim nazivom quaternarius: zemlja 4, voda 3, zrak 2 in ogenj 1. Aritmetična vsota prvih štirih števil je število 10, dekada, simbol univerzalnega znanja, popolnosti in božanskosti, ki se odraža tudi v umetničinih spiralah, simbolih življenja, plodnosti in večno dopolnjujočega se kromosomskega heliksa (Fibonaccijevo zaporedje oziroma zlati rez).
Krog predstavlja orbis mundi, torej vesolje in duhovno dimenzijo, trikotnik pa dopolnjuje kvadrat v smislu popolnosti, prav tako v skladu s pitagorejsko simboliko (predstavljajmo si kvaternarius v obliki trikotnika z osnovo 4 in vrhom 1). Nenazadnje lahko na posameznih, še posebej najnovejših slikah Cvetke Hojnik zasledimo skorajda do kvadratnega roba nosilcev včrtane krožnice, kot bi šlo za aluzijo na kvadraturo kroga, simbola alkimističnega opus magnuma (lapis philosophicum ali kamen modrosti). Prodor v prostor predstavljajo najnovejše, že omenjene sfere ali krogle, ki se lahko iz slikovne površine “odkotalijo” tudi na tla, pri čemer zbujajo žični prepleti asociacije na večdimenzionalno prostorsko vozlanje kozmičnih strun na nivoju Planckove konstante.
Umetniška dela Cvetke Hojnik, navkljub vtisu puristične Platonske jasnosti, očitno zahtevajo obsežne predpriprave, saj je treba na številnih skicah, poleg opredelitve kompozicije in proporcev, določiti tudi različne materiale in izbrati barve, upoštevaje hkrati umestitev v specifičen galerijski ambient, pri čemer pomeni vsaka razstava nov postavitveni izziv, tako za avtorico kot za opazovalca, saj ga dela iz zmeraj drugačnega vidika motivirajo k meditaciji o prepletanju življenja in smrti, o součinkovanju reda / smotrnosti in kaosa / naključja, o manifestacijah podzavesti skozi zavest in ne nazadnje, ali ni kozmogonija morda resnično posledica teogonije.
Brez dvoma predstavlja Cvetka Hojnik na sicer izjemno raznoliki slovenski umetniški sceni svojevrstno zanimivost, saj na specifičen način združuje izkušnje iz področja tekstilnega oblikovanja s klasičnim likovnim ustvarjanjem, pri čemer raziskuje zmeraj drugačne tehnike in materiale, s katerimi dosega samosvoje, asociativno abstraktno in koloristično ekspresivno, četudi po večini nekromatično učinkovanje likovne celote z bogato simbolično pripovednostjo v prevladujoče geometrijsko stiliziranem oblikotvorju na pragu minimalizma.
V zgodnjem obdobju ustvarja likovna dela izključno z najrazličnejšimi tkaninami, zunaj okvirov klasičnih tabelnih formatov, kot neke vrste koloristično izjemno pestrega patchworka, neredko v obliki draperij, pogosto zavzemajoč velike stenske površine in marsikdaj tudi talne, kasneje pa odkriva različne možnosti kombiniranja tabelnega slikarstva v tehnikah akrila ali olja z uporabo tekstilnih aplikacij različnih tekstur in debelin, neredko posredujoč informelski vtis, pri čemer v najnovejšem obdobju pritrja na slikovno površino tudi posamezne sfere
(npr. kroglasto prepletene žice), v smislu asemblaža. Če je minulo obdobje temeljilo na preigravanju organsko in geometrijsko abstraktnega oblikotvorja z
občasno prisotnostjo stilizirane človeške figure, poudarjajoč kontrastnost med linijami oziroma šivi poljubnih oblik z različno napetimi barvnimi ploskvami ob značilnem, zvočno fluidnem učinkovanju valovanja in prelivanja bogato
kromatičnih odtenkov, pa umetnica v novejši, simbolistični fazi, z ločnico nekje sredi prejšnjega desetletja, radikalno poseže v dotedanje oblikotvorje in kromatičnost ter se usmeri v izrazitejšo geometrijsko, pravolinijsko in
krožno stilizacijo v obliki evklidskih likov (kvadrat, krog, redkeje trikotnik) v izključno nepestrem koloritu (črna, siva, bela).
Sicer pa lahko pri slikovnih površinah Cvetke Hojnik naletimo tudi na izrazite kontraste v obliki osamljenih in toliko bolj kričečih, žareče rdečih, v redkih primerih tudi rumenih in oranžnih poudarkov ženskega principa.
Rdeča kot ogenj, kri, strast in hrepenenje, ki vnaša prisotnost podzavesti in nereda, a hkrati pomeni neprestano obnavljajoče se življenje, se pri umetnici pojavlja že v minulih fazah. Psihološko napetost stopnjuje črno-bela modulacija, ki ima poleg posredovanja izrazite globinsko prostorske iluzije tudi večpomensko simbolno vlogo. Hladno nekromatsko črnino včasih dopolnjuje bogata paleta
sivih odtenkov z učinkom grisailla, simbolizirajoč moški princip, racionalnost in ne nazadnje umrljivost. Najnovejši ciklus (2012/13) sicer označuje popolna črnina, ki pa jo umetnica doživlja kot duhovno, transcendentno dimenzijo,
a hkrati pomeni tudi avtoportretno značilnost, saj se sama rada odeva v osebno kreirana črna oblačila, v smislu živega Gesamtkunstwerka.
Prostorske orientacije spredaj/zadaj, spodaj/zgoraj, levo/desno postanejo nepomembne, saj lahko kompozicije opazujemo iz različnih perspektiv in razdalje, hkrati pa je dogajanje obogateno še z nenehnimi kontrastiranji med ploskovitostjo in reliefnostjo oziroma gladkimi in strukturiranimi površinami, z možnostjo hkratnega optičnega in taktilnega zaznavanja, nadalje pa so prisotna še simbolična preigravanja med svetlobo in temo, žensko mehkobo in moško grobostjo, materialnostjo in duhovnostjo, minljivostjo in večnostjo idr.
Na slikovnih površinah se hkrati pojavljajo drobni grafizmi v obliki kvadratkov, vzporednih linijskih nizov ali komaj vidnih spiralic, s katerimi dopolnjuje mrežasto ali adicijsko nanizane večje kvadratne in zmeraj pogostejše krožne like, ustvarjajoč ritmizirano kompozicijo, ki se širi tudi izven formata kvadratnih nosilcev.
Tukaj pride do izraza umetničino poigravanje s temeljniki, saj se po stenah razstavišč lahko razvije celo prava preproga, na katero so šele pritrjene tabelne slike, v tonskem razponu od žareče beline preko zmeraj gostejših sivin do “predbigbangovske” črne. Likovno dogajanje se tako ritmično širi od najmanjšega grafitnega zapisa na kvadratke, od tam na okvir slike, nato na “preprogo” in slednjič na belo steno, kot zadnjo temeljnico v nizu. Likovnina se tako z razstavnim prostorom zlije v enovit pojav, kot na primer na samostojni razstavi v galeriji DLUM, kjer je Cvetka Hojnik spremenila tri stene spodnje etaže v neke vrste neskončnega iluminiranega rokopisa kot odvitega rotulusa.
Izhodiščna likovna objekta Cvetke Hojnik sta torej kvadrat in krog, predstavljajoč sintaktično osnovo likovne pripovedi v obliki razsrediščenega kompozicijskega omrežja s pričetkom in koncem nekje v neskončnosti, prehajajoč iz enega platnenega nosilca na drugi. Kvadrat s pravokotniško izpeljavo, pogosto na podlagi zlatega reza, predstavlja v pitagorejskem nauku, izhajajočem še iz predhelenističnih izročil, simbol tetrade, torej štirih filozofskih elementov, ki imajo vsak svoje število s skupnim nazivom quaternarius: zemlja 4, voda 3, zrak 2 in ogenj 1. Aritmetična vsota prvih štirih števil je število 10, dekada, simbol univerzalnega znanja, popolnosti in božanskosti, ki se odraža tudi v umetničinih spiralah, simbolih življenja, plodnosti in večno dopolnjujočega se
kromosomskega heliksa (Fibonaccijevo zaporedje oziroma zlati rez).
Krog predstavlja orbis mundi, torej vesolje in duhovno dimenzijo, trikotnik pa dopolnjuje kvadrat v smislu popolnosti, prav tako v skladu s pitagorejsko simboliko (predstavljajmo si kvaternarius v obliki trikotnika z osnovo 4 in vrhom 1). Nenazadnje lahko na posameznih, še posebej najnovejših slikah Cvetke Hojnik zasledimo skorajda do kvadratnega roba nosilcev včrtane krožnice, kot bi šlo za aluzijo na kvadraturo kroga, simbola alkimističnega opus magnuma (lapis philosophicum ali kamen modrosti). Prodor v prostor predstavljajo najnovejše, že omenjene sfere ali krogle, ki se lahko iz slikovne površine “odkotalijo” tudi na tla, pri čemer zbujajo žični prepleti asociacije na večdimenzionalno prostorsko vozlanje kozmičnih strun na nivoju Planckove konstante. Umetniška dela Cvetke Hojnik, navkljub vtisu puristične Platonske jasnosti, očitno zahtevajo obsežne
predpriprave, saj je treba na številnih skicah, poleg opredelitve kompozicije in proporcev, določiti tudi različne materiale in izbrati barve, upoštevaje hkrati umestitev v specifičen galerijski ambient, pri čemer pomeni vsaka
razstava nov postavitveni izziv, tako za avtorico kot za opazovalca, saj ga dela iz zmeraj drugačnega vidika
motivirajo k meditaciji o prepletanju življenja in smrti, o součinkovanju reda / smotrnosti in kaosa / naključja, o
manifestacijah podzavesti skozi zavest in ne nazadnje, ali ni kozmogonija morda resnično posledica teogonije.
Mario Berdič